Od kar se spomnim je moja teta nosila korekcijska očala za vid na daleč in na blizu. Nosila jih je, ko je vozila, ko je brala, ko je gledala televizijo in pa iz navade kar za večino opravil. Vesti tisiti občutek, ko nekoga vidite brez očal in se vam zdi kot da ta oseba mora nositi korekcijska očala, ker brez izgleda prav čudno. No taka je bila moja teta in enkrat ko sem bila majhna se spomnim, da jih je zlomila in sem o srečala v trgovini brez in je sploh nisem prepoznala. Od takrat naprej ima vedno na zalogi trojna korekcijska očala in v zadnjem desetletju, ko so postala tudi cenovno ugodnejša so le ta postala njen modni dodatek, ki ga usklajuje z oblačili. In gre ji odlično saj je v vseh teh letih res pridobila smisel za izbiro očal, ki ji pristajajo.

Pred nekaj leti je celo poskusila z nošenjem leč in spet smo imeli vsi težavo se navaditi na njem obraz, kjer so pač vedno stala korekcijska očala in so bila praktično del nje. Na srečo ji leče niso ustrezale, saj je imela oči tako izsušene, da v bistvu ni videla ničesar. Prav tako so jo zelo pekle in ta ljubezen ni trajalo dolgo. Na srečo vseh nas, ki smo jo videli zelo bolj ljubko je začela kmalu nositi nazaj korekcijska očala in se vsem zdela zopet normalna teta. 

Potem pa nam je nekega dne razlagala, da bo šla morebiti na nekakšno operacijo za oči in vsi smo takoj obstali. Ne ponovno teta, ki ne bo nosila korekcijska očala smo ji vsi rekla. Pa nam je povedala, da bo ta operacija samo delno izboljšala njen vid, tako ne bo potrebno, da bi bila njena korekcijska očala tako z debelimi stekli in bi veliko boljše za nošenje in ceneje za izdelavo. Vsi smo si oddahnili, saj smo želeli teto z očali.